Arequipa in Puno

Totalni dolgcajt, cist nic se ne dogaja tu. Ja pa ja :)))))

Prezivela sva celih 11 napornih ur voznje iz Ice v Arequipo, kamor sva prispela zjutraj. Mestece nama je bilo ze takoj zelo vsec, predvsem se vidi, da tu zivi tudi precej premoznejsih ljudi, saj imajo neskoncno stevilo slascicarn :) Tortice pa take, da dol pades (celo Pohorska kavarna se lahko skrije).

Prvi dan sva malo bluzila po mestu, si ogledala nekaj zanimivih ulic, nato pa sla v lov za najboljso varijanto pohoda v Canjon de Colca. No, ko sva obredla ze kakih deset agencij, sva naletela na angleski par, Roba in Sarah, s katerim smo se na poti ze veckrat srecali. Skupaj smo se zdilali za res ugodno ceno za dvodnevni pohod. Seveda smo se takoj zastekali, tako da smo se se isti dan dogovorili za vecerjo.

Z izletom smo zaceli ze ob 3h zjutraj. Na poti do kanjona smo se ustavili in opazovali kondorje, nato pa smo zaceli s hojo v kanjon (na visini 3280 m), ki je trajala nekje 7 ur. Nas cilj je bila prelepa oaza Paraiso (2300 m), kjer smo prespali v slamnatih bungalovih. Oaza je imela tudi bazene, ki so prav prijali nasim utrujenim nogam :) Vmes sva se seveda precej spoprijateljila z anglezema, tako da smo vecino casa preziveli skupaj. Zjutraj naju je zbudil mlad bikec, ki je na vsak nacin zelel v najin bungalov, tako da se je z rogovi zaletaval v najina vrata :) Ze ob 5:30 smo nadaljevali pot, ki je bila tokrat samo strmo v hrib, saj smo morali priti na vrh kanjona (3333 m). Najverjetneje ne rabiva govorit o tem, da sva bila kar utrujena in da so naju misice naslednji dan kar precej bolele. Kljub temu je bil izlet zelo lep, tako da nama ni bilo niti najmanj zal. Na poti iz kanjona smo se ustavili se v "toplicah" s termalnimi vrelci, kjer smo se malo namakali.

Naslednji dan sva nadaljevala pot proti Punu. Na avtobusni postaji sva zopet srecala brazilca, ki sta se naju zelo razveselila. Ocitno se srecujemo eni in isti ljudje :) Popoldan sva si malo ogledala mesto, ki ni ravno veliko, je pa ob vecerih zelo mrzlo (najverjetneje tako kot doma), ulice pa vedno polne ljudi.

Danes sva bila ze ob 6h zjutraj na pomolu jezera Titicaca. Ker nisva zelela biti tipicna turista, sva se ob 7:45 vkrcala kar na barko domacinov. Za jezero Titicaca pravijo perujci, da je "titi" na njihovi strani, "kaka" pa na bolivijski. Najverjetneje bi bolivijci rekli ravno obratno :) Najprej smo se ustavili na plavajocih otockih Isla de los Uros. Kak je pa to zanimivo, celi otocki so narejeni kar iz neke vrste slame, tako da je kar malo smesno ko stopis iz barke na "obalo" :) Seveda imajo ti ljudje skoraj cisto vse narejeno iz te slame, se hise, colne in igrace. No, pa se jesti se da to slamo - sva jo celo probala, pa je cisto vredu okus. Cez kako urco smo pot nadaljevali do otoka Taquile, kjer zivijo izkljucno indijanske druzine. Jedla sva njihovo tipicno hrano, nato pa smo se malo sprehodili po otoku in odpluli nazaj v Puno. Jezero pa tako veliko, da smo v treh urah plovbe prepluli samo cisto majhen koscek. V Punu sva sla se v muzej folklore in koke (ja, tudi to imajo :)), kjer sva dobila veliko koristnih informacij ter poskusila kokine bombone in zvecila kokine liste :)

Jutri se bova ze zjutraj odpravila proti Cuzcu, nato pa greva (ce bo vse po sreci) na Machu Picchu.