Trenutno se nahajama v Cuenci in cakama, da mineta se dve uri in pol do najinega avtobusa proti Peruju.
Hja, kaj se je kaj dogajalo v tem casu? Ne samo, da nama ne delajo telefoni, Mojca je dejansko tudi ostala brez njega (vprasanja so cisto odvec :)). Sekirala se je samo slabih 5 minut, ker ima po moji zaslugi vse stevilke doma na racunalniku. Mogoce pa je hotela novi telefon :)
V nedeljo zvecer sva prispela v Riobambo in nasla super hostel. Sobe in vse ostalo je bilo prav lepo urejeno.
Naslednji dan sva sla na izlet proti najvisjemu vrhu Ekvadorja - Chimborazo (6310m). No midva sva prisla samo do 5000m in na poti tja skoraj izdihnila :) Ja, visina dela svoje. Dozivela sva tudi cisto pravi sneg. No, bolj je bil podoben kroglicam stiropora, ampak bil pa je sneg :) Sva pa gor srecala ene Kolumbijce, ki so bili celi nori, ko so izvedeli, da sva iz Evrope. Vsak posamezno se je hotel slikati z nama, kot da sva najvecji zvezdi :)
Popoldan sva sla na avtobus proti Cuenci. So pa zanimivi na teh busih - ce sva kdaj jamrala, da na Kubi nocejo zmanjsati pihanja oziroma dat klime na manj, je tukaj ravno obratno. Ljudje obleceni kot sredi najhujse zime, nekateri tudi s kapami in sali, vroce pa na avtobusu tako, da bi lahko bil v kopalkah :)
Vceraj sva si ogledala Cuenco in nato sla na ogled Ingapirce (ostanki Inkovske naselbine). No, kar se tega tice je bil v Lonely Planetu kar pravi opis - en kup kamenja :) Na poti tja sva bila na avtobusu s samimi Indijanci. Sej so fajn, sam smrdijo pa tud :) Ne rabim pravit, da nam je se avtobus crknil. No, saj sploh ne vema, ce je crknil. Kr naenkrat se je ustavil, nas pa so vse nagnali dol, tko da sva potem cakala sredi "nicesar" ob cesti in ustavila naslednjega. Skratka, Ingaprica ni bila vredna vse te "smrdece" voznje.
Danes sva sla ze zgodaj proti nacionalnemu parku Cajas. Malo nama je nagajalo vreme, saj je skoraj ves cas dezevalo. Kljub dezju, se ga je splacalo vidit. Park je tako ogromen, da sva si uspela ogledati samo eno jezero. Seveda sva pesacila 3 ure in bila zaradi dezja mokra do kolen. Danes so se soft shell jakne in pohodniski cevlji izkazali. Na poti nazaj sva srecala dva Amerikanca, ki sta bila prva turista, ki sva jih srecala na teh avtobusih.
Sva pa glede vstajanja zelo pridna, saj sva pokonci ze ob 6.30 (brez ure) in sva ponavadi prva turista na ulicah, tako da naju vsi cudno gledajo.
To je torej najino zadnje javljanje iz Ekvadorja, naslednje pa bo ze iz Peruja (ce naju bodo spustili not :)).
Adios.
ola ola!:)
OdgovoriIzbrišiPa kaj si ti ja nor... vama res dogaja..:)
Mojchika:kmalu je bozicek, pol tvoj RD, tak da tel ne bo problem;)
Upam, da mata slike z Kolumbijci, pa da sta Indijance tudi slikala, ker me prav zanima kak je to za videt;)
V glavnem, tu je MRZLO, drgac pa po starem;) Pazita se, cuvajta en drugega, pa po pameti;)!
p.s. Mojchika, vceraj sem Danija pa Emila srecala, sta vprasala po tebi, pa sem razlozla da uzivas na drugi strani Atlantika;)
HUGS and Kisses!!!
Hjo ... kje sta te ono žival pobrala. Kaj te je to sploh? Mešanca med Lamo, Kamelo, Medvedom, Ovco, tepihom pa še puhasti šal si je nadela gor ;) ja sej, ziher so tako čago meli, da je revica srečna, da ne laja ;)) pozdravčke** žena ;)
OdgovoriIzbriši