So nama rekli, da je do Cuzca samo 5 ur vožnje iz Puna. Ja pa ja :) Sej bus je bil čisto vredu, samo če imaš takšnega šoferja, kot je bil naš, se ta čas precej raztegne. Ustavljal je dobesedno skoraj za vsakim vogalom. Seveda smo vmes pobrali še ne vem koliko različnih prodajalk hrane - ja, čisto prave pečene bedrce in podobno so ponujali na avtobusu :) In seveda nam je to prineslo celi dve uri zamude, tako da sva v Cuzco prišla šele popoldan. Že takoj sva naletela na hladen tuš - ker sva bila prepozna za rezervacijo "nahrbtniškega" vlaka do Machu Picchuja, bi lahko dobila le še takšnega za več kot 300 $ na osebo. Pa sva malo raziskala in ugotovila, da je vlak iz mesta Ollantaytambo (urco in pol iz Cuzca proti Machu Picchuju) precej cenejši - "samo" 83 $ na osebo :) Treba je bilo samo še priti do tja - no, ta del pa je seveda najbolj zanimiv. Iti moraš do "sivega" mostu, kjer so parkirani takšni mali korejski kombiji. Ko jih končno najdeš, se ti vsi derejo kam grejo. Izbereš tistega v tvoji smeri, naložiš prtljago in že se pelješ do Urubambe - eno uro daleč za 1.5 $ :) Tam sva "prestopila" na drugi kombi za Ollantaytambo (dodatnih 20 minut). Tu sva se vkrcala na vlak (1 ura in pol) za Aguas Calientes (vasica v neposredni blizini Machu Picchuja).
Naslednji dan sva vstala že ob 5h zjutraj, saj sva želela biti med prvimi za odhod z busi na Machu Picchu (2350m). Sva pa ugotovila, da znajo biti naše študentske zelo uporabne, saj sva dobila kar 50% popust na vstopnino. To pa je že nekaj, a :) No, po slabih 30min vožnje sva končno prispela do vhoda v Machu Picchu, kjer naju je pričakala megla. Ruševine so tako lepo ohranjene, da večini manjkajo samo strehe. Če si vsaj malo predstavljaš, koliko truda je bilo vloženega za izgradnjo mesta na vrhu gore, začutiš neko prav posebno spoštovanje. To je nekaj, kar moraš vidit, če si v Peruju. Res je lepo. Ne samo na slikah, tudi v živo. Je pa seveda vse preveč turistično in preveč drago. Midva sva seveda šla še na Wayna Picchu (2634m) - goro, ki je vidna na vseh slikah Machu Picchuja. Do gor pa take štenge, da te noge zapečejo. Mojca je malo pod vrhom skoraj obupala, tako da je bilo treba veliko pregovarjanja :) Na tej gori (kamor lahko gre dnevno le 400 ljudi) so prav tako ruševine oziroma ostanki različnih stavb, z nje pa čudovit razgled na Machu Picchu. Po prihodu z gore sva naredila še par fotk, šla do inkovskega mostu ter zopet srečala "najina" brazilca, nato pa sva se odpravila v dolino. Na poti nazaj so nas na vlaku zabavali s plesom in modno revijo - česa se vse ne spomnijo ti Perujci :) Popoldan sva prispela v Cuzco ter takoj našla odličen hostel.
Naslednji dan sva imela bolj relaksacijski, saj sva se odpravila v nakupovanje. Med drugim sva našla eno ogromno tržnico, kjer dobiš praktično vse - od mesa, oblek, zelenjave pa do pralnega praška :) Popoldan sva šla na tortico z angležema, kjer smo srečali smešnega američana in singapurca. Kake sta pa ta dva pokala :)
Zvečer sva se po večerji odločila, da greva vsak na en koktejl. Čist po slučaju sva našla en klub z živo muzko. Igrali so stari ameriški rock - tipi so totalno razturali. Mojca se je zopet šla spoznavanje, tako da sva na koncu šla še v dva druga kluba z južnoafričanom in novozelandko :) Kak sta bla dobra, še posebi on s svojim plesom in čepico :) Smo se pa na polno zaštekali. Ni treba slučajno razlagat, da sva se ga malo napila. No, Mojca malo bolj kot jaz :)))) Pa pustmo podrobnosti.
Drugi dan sva se z rahlim mačkom odpravila proti letališču, kjer sva imela letalo proti Limi. Najdit dober in poceni hostel v Limi (okoli 8 milijonov prebivalcev) pa je cela znanost. Ko naju je taksist "nategnil" in ko sva prepešačila še kakšne tričetrt ure, sva končno našla en zelo dober hostel, in to čisto v centru predela Miraflores. Kaj pa ime - Flying Dog hostel :))) Tu pa bi lahko ostala kar kakšen teden. Imajo celo čisto pravega mačkona :) Kakšne pa ta maček poka - je prišel k nama v sobo, našel eno napol prazno vrečko in se direkt spravil notri :)))
Miraflores je najbogatejši del Lime in leži direktno ob obali. Trgovin in šoping centrov pa kot listja in trave. Po sprehodu po mestu sva se zvečer še malo družila z ostalimi prebivalci hostla.
Najin zadnji dan je bil precej umirjen, saj sva že oba imela čez glavo ogledov, trgov in cerkva :) Zato sva si ga vzela malo bolj "na izi". Šla sva malo po trgovinah, na zelo dobro kosilo, vmes pa še na kavo (in to v Starbucks). Ura je bila kar naenkrat 17h, tako dva je bilo treba iti počasi na letališče. V hostlu so nama zrihtali enga res fajnga taksista. Čist o vsem nama je razlagal. Na koncu mu je blo kr hudo, ker naju je moral pustiti na letališču.
Najin let proti Evropi je bil precej turbolenčast, pa vendar sva po 12h letenja srečno prispela v megleni in deževni Amsterdam. Po dodatnih dveh urah letenja naju je na Dunaju (ob 19:30) že čakal najin prevoz. S tem pa se je seveda zaključilo najino 3-tedensko vandranje po Južni Ameriki.
Ne moreva pa mimo dejstva, da znajo bit včasih pravi paceki. Ko vidiš, kako mečejo plastenke in podobno svinjarijo kar vsepovsod naokoli, te kar malo srce zaboli. Še posebej, ko vidiš sredi puščave goro smeti. Ampak tudi to jih bo enkrat minilo. So pa za razliko mesta zelo čista.
Vtisi? Hm, odlični! Fajna in poceni hrana, prijazni ljudje (v Peruju malo bolj kot v Ekvadorju) ter res lepa narava. Mogoče pa se še kdaj vrneva ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar