Arequipa in Puno

Totalni dolgcajt, cist nic se ne dogaja tu. Ja pa ja :)))))

Prezivela sva celih 11 napornih ur voznje iz Ice v Arequipo, kamor sva prispela zjutraj. Mestece nama je bilo ze takoj zelo vsec, predvsem se vidi, da tu zivi tudi precej premoznejsih ljudi, saj imajo neskoncno stevilo slascicarn :) Tortice pa take, da dol pades (celo Pohorska kavarna se lahko skrije).

Prvi dan sva malo bluzila po mestu, si ogledala nekaj zanimivih ulic, nato pa sla v lov za najboljso varijanto pohoda v Canjon de Colca. No, ko sva obredla ze kakih deset agencij, sva naletela na angleski par, Roba in Sarah, s katerim smo se na poti ze veckrat srecali. Skupaj smo se zdilali za res ugodno ceno za dvodnevni pohod. Seveda smo se takoj zastekali, tako da smo se se isti dan dogovorili za vecerjo.

Z izletom smo zaceli ze ob 3h zjutraj. Na poti do kanjona smo se ustavili in opazovali kondorje, nato pa smo zaceli s hojo v kanjon (na visini 3280 m), ki je trajala nekje 7 ur. Nas cilj je bila prelepa oaza Paraiso (2300 m), kjer smo prespali v slamnatih bungalovih. Oaza je imela tudi bazene, ki so prav prijali nasim utrujenim nogam :) Vmes sva se seveda precej spoprijateljila z anglezema, tako da smo vecino casa preziveli skupaj. Zjutraj naju je zbudil mlad bikec, ki je na vsak nacin zelel v najin bungalov, tako da se je z rogovi zaletaval v najina vrata :) Ze ob 5:30 smo nadaljevali pot, ki je bila tokrat samo strmo v hrib, saj smo morali priti na vrh kanjona (3333 m). Najverjetneje ne rabiva govorit o tem, da sva bila kar utrujena in da so naju misice naslednji dan kar precej bolele. Kljub temu je bil izlet zelo lep, tako da nama ni bilo niti najmanj zal. Na poti iz kanjona smo se ustavili se v "toplicah" s termalnimi vrelci, kjer smo se malo namakali.

Naslednji dan sva nadaljevala pot proti Punu. Na avtobusni postaji sva zopet srecala brazilca, ki sta se naju zelo razveselila. Ocitno se srecujemo eni in isti ljudje :) Popoldan sva si malo ogledala mesto, ki ni ravno veliko, je pa ob vecerih zelo mrzlo (najverjetneje tako kot doma), ulice pa vedno polne ljudi.

Danes sva bila ze ob 6h zjutraj na pomolu jezera Titicaca. Ker nisva zelela biti tipicna turista, sva se ob 7:45 vkrcala kar na barko domacinov. Za jezero Titicaca pravijo perujci, da je "titi" na njihovi strani, "kaka" pa na bolivijski. Najverjetneje bi bolivijci rekli ravno obratno :) Najprej smo se ustavili na plavajocih otockih Isla de los Uros. Kak je pa to zanimivo, celi otocki so narejeni kar iz neke vrste slame, tako da je kar malo smesno ko stopis iz barke na "obalo" :) Seveda imajo ti ljudje skoraj cisto vse narejeno iz te slame, se hise, colne in igrace. No, pa se jesti se da to slamo - sva jo celo probala, pa je cisto vredu okus. Cez kako urco smo pot nadaljevali do otoka Taquile, kjer zivijo izkljucno indijanske druzine. Jedla sva njihovo tipicno hrano, nato pa smo se malo sprehodili po otoku in odpluli nazaj v Puno. Jezero pa tako veliko, da smo v treh urah plovbe prepluli samo cisto majhen koscek. V Punu sva sla se v muzej folklore in koke (ja, tudi to imajo :)), kjer sva dobila veliko koristnih informacij ter poskusila kokine bombone in zvecila kokine liste :)

Jutri se bova ze zjutraj odpravila proti Cuzcu, nato pa greva (ce bo vse po sreci) na Machu Picchu.

Huaraz, Paracas in Ica

Od najinega zadnjega javljanja se nama je spet veliko zgodilo.

No, pa gremo lepo po vrsti :)

Po dolgi nocni voznji sva vsa izcrpana prispela v Huaraz - iz obalnega dela v gorski svet (420 km severno od Lime, 3052 m nadmorske visine). Ze takoj sva se odpravila na izlet do najstarejse stavbe v Juzni Ameriki - Chavin. Seveda sva midva "popotnika" vzela kar lokalni bus. Na poti sva spoznala zelo sramezljivo in malo zmedeno spanko. Ampak je bilo pa fajn, ker je znala vsaj malo anglesko in nama je lahko malo pomagala s spanscino. Te rusevine so malo bolje ohranjene kot Ingapirca, vkljucujejo celo par podzemnih rovov. Ampak glede na to, kaksno pot nazaj sva prezivela, se jih ni splacalo videt. Z lokalnim busom sva se vozila nazaj vec kot tri ure, in to stoje. Boge najine hrbtenice. Je pa cesta do tam nekaj takega, kot da bi pobral vse ovinke iz nase ljube Slovenije in jih sestavil v eno cesto :) Spanka se je ob nama celo sprostila, tako da se je na koncu kar tezko locila od naju.

Izkusnja iz prejsnjega dneva naju je malo izucila, zato sva se naslednji dan odlocila za turisticni minibus do ledenika Pastoruri. No, kaksne posebne izbire niti ni bilo, ker do tja skoraj ni druge variante. Pot do tja ni bila naporna, narava pa tako lepa, da se jo z besedami  skoraj ne da opisat (bote vidli slike :)). Povzpela sva se cisto do ledenika na visini 5200 m. Seveda sva se prej se okrepcala s kokinim cajem - njami, njami :). In zopet sva bila najbolj popularna turista - vsi so se spet hotli slikat z nama. Spoznala sva se brazilski par, ki naju je med drugim povabil v Brazilijo - mogoce pa je to najina naslednja destinacija :) Na koncu je zopet padal "umetni gnoj", oziroma tist njihov visinski sneg. Za nas bi bila to prava toca.

Kmalu po izletu je sledila nocna voznja do Paracasa. Kaj pa avtobus - kot da si na letalu. Na avtobusu so stevardese, na sedezih te cakajo povstercki in odeje, soferjem pa pravijo kar "piloti" :) No, pa to se ni vse. Pred voznjo ti najprej spustijo filmcek o varnosti na avtobusih, zasilnih izhodih in uporabi WC-ja - vse kot na avionu. No, pa to se kar ni vse. Med voznjo dobis se malico s sokom ter kavo ali caj. No, sedezi pa niso taksni kot na avionu, ampak 100-krat boljsi, ker se cisto celi raztegnejo skoraj v posteljo. Takrat sva se odlocila, da na dolge voznje hodiva samo se s temi busi :)

Paracas je majhno obmorsko mestece, sicer se v razsulu od potresa leta 2007. Vendar se tam na veliko gradijo hotelski in apartmajski kompleksi, tako da bo to cez kako leto najbrz ena izmed bolj zazelenih turisticnih destinacij.

Ogledala sva si nacionalni park Paracas - puscavo :) Kopala se ravno nisva, ker so se zaenkrat plaze bolj umazane in naju ni najbolj mikalo, pa se veter je ful pihal. Aja, pa se nekaj za kajtarje. Celo sola za kajtarje je tu, ki jo ima njihova drzavna prvakinja v kajtanju in tretja po vrsti v Juzni Ameriki.

Naslednje jutro sva se odpravila proti Islas Ballestas - otoki, kjer zivi ogromno stevilo pticev, morskih levov, pingvinov in ostalih morskih zivali. Tu je to baje mali Galapagos. No, Mojca se je zraven kar topila :)

Takoj po tem izletu sva picila v Ico, kjer sva se isti dan obiskala bliznjo oazo v puscavi - Huachacino. To je pa res en cudez narave - vsepovsod naokoli sam pesek, na sredi pa jezerce in zelenje. Tu pa toliko domacih turistov, kot bi pri nas sel na Bled :) Ko sva se nauzila vsega lepega, je sledilo se malo adrenalina. Sla sva namrec na sand boarding (deskanje po puscavi), kamor te odpeljejo kar s buggy-ji. Kak je pa to adrenalinsko. Noroooooo. Ze sama voznja z buggy-ji cez pescene sipine je nekaj posebnega, deskanje po pescenih hribih pa je itak posebno dozivetje. Skoraj vsi smo se spuscali po strminah po trebuhu (seveda na deski), strmina pa taka, da bi se clovek se s smuckami malo vprasal predno bi se spustil. No, Grega je imel na vsaki strmini najdaljsi spust, tako da so vsi samo gledali. Se vidi, da smo neki alpski narod :) Tam sva prezivela tudi soncni zahod - Mojca: "Iiiii, kako romanticno!" :)

Danes sva imela malo relaksacije oziroma lenarjenja. Sla sva na ogled eno izmed najvecjih vinskih kleti. Ja, celo vinsko trto imajo sredi puscave. Puskusila sva nekaj njihovih vin, ki sicer niso tako dobra kot nasa, ter znacilno Perujsko pijaco - Pisco. Mocno kot hudic. No, pa saj to tudi pise na vseh steklenicah :). Tako, da sva se ga malo nacukala :) Potem sva sla se v regionalni muzej, kjer je ogromno predmetov njihov prednikov. Saj je bilo zanimivo, sam najbrz sva izpolnila najino kvoto za muzeje :)

Ko sva se vracala proti centru, sva naletela na cisto pravi "shoping" center. Sploh nisva vedela, da kaj takega celo obstaja tu.

Sedaj pa cakava na avtobus. Spet nocna voznja (celih 11 ur), tako da se naslednjic oglasiva iz Arequipe.

Lepe pozdrave vsem.

Peru - Trujillo

Po 17 - urni voznji z avtobusi sva koncno prispela v Peru, natancneje v Trujillo. Slisi se dolgo, vendar so bili busi tako udobni, da ni bilo tako zelo naporno. Taksnih busov seveda nisva bila vajena, saj se je cel sedez raztegnil v improvizirano posteljo (ja, celo noge so bile na mehkem), tako da sva celo noc spala kot otroka.

Od vseh mest, ki sva jih videla do sedaj, naju je Trujillo najbolj navdusil. Na ulicah se ves cas nekaj dogaja, tako da ni nikoli dolgcas. Sva pa takoj opazila eno veliko razliko napram Ekvadorju, in sicer so tu ulice veliko bolj ciste, pa se ljudje se zdijo precej drugacni. Upama, da bo tako tudi ostalo. Promet pa je katastrofa. Pesci imajo tukaj vse prej kot prednost. Zelena in rdeca luc nimata ravno pravega ucinka, poleg tega pa so nori na trobljenje :)

Danes sva se vozila v taksnih mini kombijih (busih). Vozili so tako, da sva mislila, da ne bova ostala cela. Je pa zanimivo, na kaksen nacin spravijo 20 ljudi v kombi, ki je narejen za 8 do 9 ljudi. Po parih minutah voznje se pocutis kot v konzervi. Javni promet je pravi kaos, ko pa enkrat pogruntas, kako vse skupaj deluje, pa je vse cisto preprosto in prides kamor hoces in kadarkoli hoces.

No, danes je najin drugi dan v Trujillu. Obiskala sva templja Sonca in Lune (tole bi pa bilo nekaj za Bogota :)), ki sta naju, kljub temu, da nisva ravno ljubitelja zgodovine, zelo navdusila. Zopet sva bila prava atrakcija, saj so se vsi otroci zeleli slikati z nama. Mojco so celo nakicili z zapestnicami, midva pa sva jim v zameno dala kape.

Obiskala sva se bliznji raj za surfarje - Huanchaco. Malo sva se posoncila in najedla in s tezkim srcem zapustila mestece.

Cez par uric pa ze odpotujema naprej proti Huarazu.


Adios

Riobamba in Cuenca

Hola amigos!

Trenutno se nahajama v Cuenci in cakama, da mineta se dve uri in pol do najinega avtobusa proti Peruju.

Hja, kaj se je kaj dogajalo v tem casu? Ne samo, da nama ne delajo telefoni, Mojca je dejansko tudi ostala brez njega (vprasanja so cisto odvec :)). Sekirala se je samo slabih 5 minut, ker ima po moji zaslugi vse stevilke doma na racunalniku. Mogoce pa je hotela novi telefon :)

V nedeljo zvecer sva prispela v Riobambo in nasla super hostel. Sobe in vse ostalo je bilo prav lepo urejeno.

Naslednji dan sva sla na izlet proti najvisjemu vrhu Ekvadorja - Chimborazo (6310m). No midva sva prisla samo do 5000m in na poti tja skoraj izdihnila :) Ja, visina dela svoje. Dozivela sva tudi cisto pravi sneg. No, bolj je bil podoben kroglicam stiropora, ampak bil pa je sneg :) Sva pa gor srecala ene Kolumbijce, ki so bili celi nori, ko so izvedeli, da sva iz Evrope. Vsak posamezno se je hotel slikati z nama, kot da sva najvecji zvezdi :)

Popoldan sva sla na avtobus proti Cuenci. So pa zanimivi na teh busih - ce sva kdaj jamrala, da na Kubi nocejo zmanjsati pihanja oziroma dat klime na manj, je tukaj ravno obratno. Ljudje obleceni kot sredi najhujse zime, nekateri tudi s kapami in sali, vroce pa na avtobusu tako, da bi lahko bil v kopalkah :)

Vceraj sva si ogledala Cuenco in nato sla na ogled Ingapirce (ostanki Inkovske naselbine). No, kar se tega tice je bil v Lonely Planetu kar pravi opis - en kup kamenja :) Na poti tja sva bila na avtobusu s samimi Indijanci. Sej so fajn, sam smrdijo pa tud :) Ne rabim pravit, da nam je se avtobus crknil. No, saj sploh ne vema, ce je crknil. Kr naenkrat se je ustavil, nas pa so vse nagnali dol, tko da sva potem cakala sredi "nicesar" ob cesti in ustavila naslednjega. Skratka, Ingaprica ni bila vredna vse te "smrdece" voznje.

Danes sva sla ze zgodaj proti nacionalnemu parku Cajas. Malo nama je nagajalo vreme, saj je skoraj ves cas dezevalo. Kljub dezju, se ga je splacalo vidit. Park je tako ogromen, da sva si uspela ogledati samo eno jezero. Seveda sva pesacila 3 ure in bila zaradi dezja mokra do kolen. Danes so se soft shell jakne in pohodniski cevlji izkazali. Na poti nazaj sva srecala dva Amerikanca, ki sta bila prva turista, ki sva jih srecala na teh avtobusih.

Sva pa glede vstajanja zelo pridna, saj sva pokonci ze ob 6.30 (brez ure) in sva ponavadi prva turista na ulicah, tako da naju vsi cudno gledajo.

To je torej najino zadnje javljanje iz Ekvadorja, naslednje pa bo ze iz Peruja (ce naju bodo spustili not :)).


Adios.

Quito

Vceraj, ko sva koncala s pisanjem bloga, sva ugotovila, da je tu internet blazno poceni (0.65 $ na uro), tako da se danes ponovno javljama iz Quita.

Vceraj sva dejansko hodila po ekvatorju. Prav luskano imajo nareto to mestece v malem, s polno trgovinicami. Taksist nama je ponudil, da naju odpelje tja za 20 $, midva pa sva se zbasala na lokalni bus in placala le 1.6 $. Luksuz, ha? Meni (Mojci) se je mislilo zmesat, ker so imeli toliko za kupit: ). Seveda nisva odsla praznik rok :) Zvecer pa sva bila tako utrujena da sva sla ze ob 8ih spat. In sva spala do zgodnijh jutranjih ur. Ob 6ih sva ze imela velike oci in ze ob 8ih sva tavala po mestu.

Quito je na nadmorski visini 2850 m (skoraj tako kot nas Triglav). Zaenkrat je vreme odlicno, lepih 23 stopinj. Je pa smesno, ker sva midva skoz v kratkih rokavih, pa nama je se vseeno vroce, domacini pa celo v bundah in kapah :). Naju vsi nekam cudno gledajo :)
Glede na to, da je danes nedelja, sva zelo presenecena, da na ulicah kar mrgoli ljudi. Na vsakem koncu se nekaj dogaja, trgovinice so vse odprte, v glavnem kot da bi bil navaden delovni dan.

Se dobi pa neverjetno veliko "original" tenisk tle dol, na vsakem vogalu nekdo nekaj prodaja. Rabi kdo Adidas s stirimi crtami? :) Samo 20 $.

Skratka, Quito je na naju naredil dober vtis. Tukaj sva se prav vzivela. Imajo neverjetno dobro poslihtane trolebuse, tko da sva do potankosti spoznala njihov javni prevoz. Ni treba razlagat, da sva na teh busih glavna atrakcija, saj sva ponavadi prakticno edina turista :) Sploh Mojca, ker ima svetle lase.

Danes jo cez par uric picima proti jugu (Riobamba), novim dogodivscinam na proti.


Zaenkrat vas se nic ne pogresama :)))

Koncno v Quitu

Po naporni 17-urni voznji z letalom in stirih vzletih ter pristankih nama je ob 8h po lokalnem casu koncno uspelo priti v Ekvador, natancneje v glavno mesto Quito. Na letalu se je dalo celo normalno sedeti, poleg tega pa sva dobila kar 4 obroke :) Pocasi si ze oba zeliva "prave" hrane :) Imela sva celo video na zahtevo z vsaj 40 najnovejsimi filmi, risankami in turisticnimi oddajami.

V turisticnem biruju v Quitu sva nasla eno super prijazno punco, ki nama je povedala marsikaj zanimivega. Med drugim je celo ze slisala za Slovenijo :)

Danes greva se do Mitad del Mundo, ki lezi tocno na ekvatorju, jutri pa naprej proti Riobambi.

Zaenkrat nama se ni uspelo usposobit telefonov (beri: Simobil), tako da se ne bova mogla javljat preko SMSjev, telefoni pa nama bojo bolj kot ne v okras.


¡Hasta luego!

Pakiranje, zadnje priprave in še kaj...

Pa se pričenja. Najino 3-tedensko popotovanje namreč.

Včeraj je bil en hudičevo naporen dan. Marsikaj je bilo treba še postoriti, časa pa (kot vedno) zelo malo. Ampak nama je uspelo. Seveda upama, da nisva pozabila česa pomembnega, drugače pa baje "plastika" reši vse probleme :)

Bo pa to potovanje pravi poligon za par najinih novih pridobitev, med drugim tudi Nikon D90 z Nikkor VR objektivom 18-200 mm. Tole bojo še rame trpele :)

Danes naju čaka še nekaj zadnjih službenih "naporov" potem pa gasa proti Dunaju, tako da sma jutri ob takem času (po lokalni uri seveda) že v Ekvadorju.


Kako že pravijo? Aja, s trebuhom za auspuhom :) Se tipkamo.