ponedeljek, 9. november 2009
sreda, 4. november 2009
Cuzco, Aguas Calientes, Machu Picchu in Lima
So nama rekli, da je do Cuzca samo 5 ur vožnje iz Puna. Ja pa ja :) Sej bus je bil čisto vredu, samo če imaš takšnega šoferja, kot je bil naš, se ta čas precej raztegne. Ustavljal je dobesedno skoraj za vsakim vogalom. Seveda smo vmes pobrali še ne vem koliko različnih prodajalk hrane - ja, čisto prave pečene bedrce in podobno so ponujali na avtobusu :) In seveda nam je to prineslo celi dve uri zamude, tako da sva v Cuzco prišla šele popoldan. Že takoj sva naletela na hladen tuš - ker sva bila prepozna za rezervacijo "nahrbtniškega" vlaka do Machu Picchuja, bi lahko dobila le še takšnega za več kot 300 $ na osebo. Pa sva malo raziskala in ugotovila, da je vlak iz mesta Ollantaytambo (urco in pol iz Cuzca proti Machu Picchuju) precej cenejši - "samo" 83 $ na osebo :) Treba je bilo samo še priti do tja - no, ta del pa je seveda najbolj zanimiv. Iti moraš do "sivega" mostu, kjer so parkirani takšni mali korejski kombiji. Ko jih končno najdeš, se ti vsi derejo kam grejo. Izbereš tistega v tvoji smeri, naložiš prtljago in že se pelješ do Urubambe - eno uro daleč za 1.5 $ :) Tam sva "prestopila" na drugi kombi za Ollantaytambo (dodatnih 20 minut). Tu sva se vkrcala na vlak (1 ura in pol) za Aguas Calientes (vasica v neposredni blizini Machu Picchuja).
Naslednji dan sva vstala že ob 5h zjutraj, saj sva želela biti med prvimi za odhod z busi na Machu Picchu (2350m). Sva pa ugotovila, da znajo biti naše študentske zelo uporabne, saj sva dobila kar 50% popust na vstopnino. To pa je že nekaj, a :) No, po slabih 30min vožnje sva končno prispela do vhoda v Machu Picchu, kjer naju je pričakala megla. Ruševine so tako lepo ohranjene, da večini manjkajo samo strehe. Če si vsaj malo predstavljaš, koliko truda je bilo vloženega za izgradnjo mesta na vrhu gore, začutiš neko prav posebno spoštovanje. To je nekaj, kar moraš vidit, če si v Peruju. Res je lepo. Ne samo na slikah, tudi v živo. Je pa seveda vse preveč turistično in preveč drago. Midva sva seveda šla še na Wayna Picchu (2634m) - goro, ki je vidna na vseh slikah Machu Picchuja. Do gor pa take štenge, da te noge zapečejo. Mojca je malo pod vrhom skoraj obupala, tako da je bilo treba veliko pregovarjanja :) Na tej gori (kamor lahko gre dnevno le 400 ljudi) so prav tako ruševine oziroma ostanki različnih stavb, z nje pa čudovit razgled na Machu Picchu. Po prihodu z gore sva naredila še par fotk, šla do inkovskega mostu ter zopet srečala "najina" brazilca, nato pa sva se odpravila v dolino. Na poti nazaj so nas na vlaku zabavali s plesom in modno revijo - česa se vse ne spomnijo ti Perujci :) Popoldan sva prispela v Cuzco ter takoj našla odličen hostel.
Naslednji dan sva imela bolj relaksacijski, saj sva se odpravila v nakupovanje. Med drugim sva našla eno ogromno tržnico, kjer dobiš praktično vse - od mesa, oblek, zelenjave pa do pralnega praška :) Popoldan sva šla na tortico z angležema, kjer smo srečali smešnega američana in singapurca. Kake sta pa ta dva pokala :)
Zvečer sva se po večerji odločila, da greva vsak na en koktejl. Čist po slučaju sva našla en klub z živo muzko. Igrali so stari ameriški rock - tipi so totalno razturali. Mojca se je zopet šla spoznavanje, tako da sva na koncu šla še v dva druga kluba z južnoafričanom in novozelandko :) Kak sta bla dobra, še posebi on s svojim plesom in čepico :) Smo se pa na polno zaštekali. Ni treba slučajno razlagat, da sva se ga malo napila. No, Mojca malo bolj kot jaz :)))) Pa pustmo podrobnosti.
Drugi dan sva se z rahlim mačkom odpravila proti letališču, kjer sva imela letalo proti Limi. Najdit dober in poceni hostel v Limi (okoli 8 milijonov prebivalcev) pa je cela znanost. Ko naju je taksist "nategnil" in ko sva prepešačila še kakšne tričetrt ure, sva končno našla en zelo dober hostel, in to čisto v centru predela Miraflores. Kaj pa ime - Flying Dog hostel :))) Tu pa bi lahko ostala kar kakšen teden. Imajo celo čisto pravega mačkona :) Kakšne pa ta maček poka - je prišel k nama v sobo, našel eno napol prazno vrečko in se direkt spravil notri :)))
Miraflores je najbogatejši del Lime in leži direktno ob obali. Trgovin in šoping centrov pa kot listja in trave. Po sprehodu po mestu sva se zvečer še malo družila z ostalimi prebivalci hostla.
Najin zadnji dan je bil precej umirjen, saj sva že oba imela čez glavo ogledov, trgov in cerkva :) Zato sva si ga vzela malo bolj "na izi". Šla sva malo po trgovinah, na zelo dobro kosilo, vmes pa še na kavo (in to v Starbucks). Ura je bila kar naenkrat 17h, tako dva je bilo treba iti počasi na letališče. V hostlu so nama zrihtali enga res fajnga taksista. Čist o vsem nama je razlagal. Na koncu mu je blo kr hudo, ker naju je moral pustiti na letališču.
Najin let proti Evropi je bil precej turbolenčast, pa vendar sva po 12h letenja srečno prispela v megleni in deževni Amsterdam. Po dodatnih dveh urah letenja naju je na Dunaju (ob 19:30) že čakal najin prevoz. S tem pa se je seveda zaključilo najino 3-tedensko vandranje po Južni Ameriki.
Ne moreva pa mimo dejstva, da znajo bit včasih pravi paceki. Ko vidiš, kako mečejo plastenke in podobno svinjarijo kar vsepovsod naokoli, te kar malo srce zaboli. Še posebej, ko vidiš sredi puščave goro smeti. Ampak tudi to jih bo enkrat minilo. So pa za razliko mesta zelo čista.
Vtisi? Hm, odlični! Fajna in poceni hrana, prijazni ljudje (v Peruju malo bolj kot v Ekvadorju) ter res lepa narava. Mogoče pa se še kdaj vrneva ;)
ponedeljek, 26. oktober 2009
Arequipa in Puno
Totalni dolgcajt, cist nic se ne dogaja tu. Ja pa ja :)))))
Prezivela sva celih 11 napornih ur voznje iz Ice v Arequipo, kamor sva prispela zjutraj. Mestece nama je bilo ze takoj zelo vsec, predvsem se vidi, da tu zivi tudi precej premoznejsih ljudi, saj imajo neskoncno stevilo slascicarn :) Tortice pa take, da dol pades (celo Pohorska kavarna se lahko skrije).
Prvi dan sva malo bluzila po mestu, si ogledala nekaj zanimivih ulic, nato pa sla v lov za najboljso varijanto pohoda v Canjon de Colca. No, ko sva obredla ze kakih deset agencij, sva naletela na angleski par, Roba in Sarah, s katerim smo se na poti ze veckrat srecali. Skupaj smo se zdilali za res ugodno ceno za dvodnevni pohod. Seveda smo se takoj zastekali, tako da smo se se isti dan dogovorili za vecerjo.
Z izletom smo zaceli ze ob 3h zjutraj. Na poti do kanjona smo se ustavili in opazovali kondorje, nato pa smo zaceli s hojo v kanjon (na visini 3280 m), ki je trajala nekje 7 ur. Nas cilj je bila prelepa oaza Paraiso (2300 m), kjer smo prespali v slamnatih bungalovih. Oaza je imela tudi bazene, ki so prav prijali nasim utrujenim nogam :) Vmes sva se seveda precej spoprijateljila z anglezema, tako da smo vecino casa preziveli skupaj. Zjutraj naju je zbudil mlad bikec, ki je na vsak nacin zelel v najin bungalov, tako da se je z rogovi zaletaval v najina vrata :) Ze ob 5:30 smo nadaljevali pot, ki je bila tokrat samo strmo v hrib, saj smo morali priti na vrh kanjona (3333 m). Najverjetneje ne rabiva govorit o tem, da sva bila kar utrujena in da so naju misice naslednji dan kar precej bolele. Kljub temu je bil izlet zelo lep, tako da nama ni bilo niti najmanj zal. Na poti iz kanjona smo se ustavili se v "toplicah" s termalnimi vrelci, kjer smo se malo namakali.
Naslednji dan sva nadaljevala pot proti Punu. Na avtobusni postaji sva zopet srecala brazilca, ki sta se naju zelo razveselila. Ocitno se srecujemo eni in isti ljudje :) Popoldan sva si malo ogledala mesto, ki ni ravno veliko, je pa ob vecerih zelo mrzlo (najverjetneje tako kot doma), ulice pa vedno polne ljudi.
Danes sva bila ze ob 6h zjutraj na pomolu jezera Titicaca. Ker nisva zelela biti tipicna turista, sva se ob 7:45 vkrcala kar na barko domacinov. Za jezero Titicaca pravijo perujci, da je "titi" na njihovi strani, "kaka" pa na bolivijski. Najverjetneje bi bolivijci rekli ravno obratno :) Najprej smo se ustavili na plavajocih otockih Isla de los Uros. Kak je pa to zanimivo, celi otocki so narejeni kar iz neke vrste slame, tako da je kar malo smesno ko stopis iz barke na "obalo" :) Seveda imajo ti ljudje skoraj cisto vse narejeno iz te slame, se hise, colne in igrace. No, pa se jesti se da to slamo - sva jo celo probala, pa je cisto vredu okus. Cez kako urco smo pot nadaljevali do otoka Taquile, kjer zivijo izkljucno indijanske druzine. Jedla sva njihovo tipicno hrano, nato pa smo se malo sprehodili po otoku in odpluli nazaj v Puno. Jezero pa tako veliko, da smo v treh urah plovbe prepluli samo cisto majhen koscek. V Punu sva sla se v muzej folklore in koke (ja, tudi to imajo :)), kjer sva dobila veliko koristnih informacij ter poskusila kokine bombone in zvecila kokine liste :)
Jutri se bova ze zjutraj odpravila proti Cuzcu, nato pa greva (ce bo vse po sreci) na Machu Picchu.
Prezivela sva celih 11 napornih ur voznje iz Ice v Arequipo, kamor sva prispela zjutraj. Mestece nama je bilo ze takoj zelo vsec, predvsem se vidi, da tu zivi tudi precej premoznejsih ljudi, saj imajo neskoncno stevilo slascicarn :) Tortice pa take, da dol pades (celo Pohorska kavarna se lahko skrije).
Prvi dan sva malo bluzila po mestu, si ogledala nekaj zanimivih ulic, nato pa sla v lov za najboljso varijanto pohoda v Canjon de Colca. No, ko sva obredla ze kakih deset agencij, sva naletela na angleski par, Roba in Sarah, s katerim smo se na poti ze veckrat srecali. Skupaj smo se zdilali za res ugodno ceno za dvodnevni pohod. Seveda smo se takoj zastekali, tako da smo se se isti dan dogovorili za vecerjo.
Z izletom smo zaceli ze ob 3h zjutraj. Na poti do kanjona smo se ustavili in opazovali kondorje, nato pa smo zaceli s hojo v kanjon (na visini 3280 m), ki je trajala nekje 7 ur. Nas cilj je bila prelepa oaza Paraiso (2300 m), kjer smo prespali v slamnatih bungalovih. Oaza je imela tudi bazene, ki so prav prijali nasim utrujenim nogam :) Vmes sva se seveda precej spoprijateljila z anglezema, tako da smo vecino casa preziveli skupaj. Zjutraj naju je zbudil mlad bikec, ki je na vsak nacin zelel v najin bungalov, tako da se je z rogovi zaletaval v najina vrata :) Ze ob 5:30 smo nadaljevali pot, ki je bila tokrat samo strmo v hrib, saj smo morali priti na vrh kanjona (3333 m). Najverjetneje ne rabiva govorit o tem, da sva bila kar utrujena in da so naju misice naslednji dan kar precej bolele. Kljub temu je bil izlet zelo lep, tako da nama ni bilo niti najmanj zal. Na poti iz kanjona smo se ustavili se v "toplicah" s termalnimi vrelci, kjer smo se malo namakali.
Naslednji dan sva nadaljevala pot proti Punu. Na avtobusni postaji sva zopet srecala brazilca, ki sta se naju zelo razveselila. Ocitno se srecujemo eni in isti ljudje :) Popoldan sva si malo ogledala mesto, ki ni ravno veliko, je pa ob vecerih zelo mrzlo (najverjetneje tako kot doma), ulice pa vedno polne ljudi.
Danes sva bila ze ob 6h zjutraj na pomolu jezera Titicaca. Ker nisva zelela biti tipicna turista, sva se ob 7:45 vkrcala kar na barko domacinov. Za jezero Titicaca pravijo perujci, da je "titi" na njihovi strani, "kaka" pa na bolivijski. Najverjetneje bi bolivijci rekli ravno obratno :) Najprej smo se ustavili na plavajocih otockih Isla de los Uros. Kak je pa to zanimivo, celi otocki so narejeni kar iz neke vrste slame, tako da je kar malo smesno ko stopis iz barke na "obalo" :) Seveda imajo ti ljudje skoraj cisto vse narejeno iz te slame, se hise, colne in igrace. No, pa se jesti se da to slamo - sva jo celo probala, pa je cisto vredu okus. Cez kako urco smo pot nadaljevali do otoka Taquile, kjer zivijo izkljucno indijanske druzine. Jedla sva njihovo tipicno hrano, nato pa smo se malo sprehodili po otoku in odpluli nazaj v Puno. Jezero pa tako veliko, da smo v treh urah plovbe prepluli samo cisto majhen koscek. V Punu sva sla se v muzej folklore in koke (ja, tudi to imajo :)), kjer sva dobila veliko koristnih informacij ter poskusila kokine bombone in zvecila kokine liste :)
Jutri se bova ze zjutraj odpravila proti Cuzcu, nato pa greva (ce bo vse po sreci) na Machu Picchu.
sreda, 21. oktober 2009
Huaraz, Paracas in Ica
Od najinega zadnjega javljanja se nama je spet veliko zgodilo.
No, pa gremo lepo po vrsti :)
Po dolgi nocni voznji sva vsa izcrpana prispela v Huaraz - iz obalnega dela v gorski svet (420 km severno od Lime, 3052 m nadmorske visine). Ze takoj sva se odpravila na izlet do najstarejse stavbe v Juzni Ameriki - Chavin. Seveda sva midva "popotnika" vzela kar lokalni bus. Na poti sva spoznala zelo sramezljivo in malo zmedeno spanko. Ampak je bilo pa fajn, ker je znala vsaj malo anglesko in nama je lahko malo pomagala s spanscino. Te rusevine so malo bolje ohranjene kot Ingapirca, vkljucujejo celo par podzemnih rovov. Ampak glede na to, kaksno pot nazaj sva prezivela, se jih ni splacalo videt. Z lokalnim busom sva se vozila nazaj vec kot tri ure, in to stoje. Boge najine hrbtenice. Je pa cesta do tam nekaj takega, kot da bi pobral vse ovinke iz nase ljube Slovenije in jih sestavil v eno cesto :) Spanka se je ob nama celo sprostila, tako da se je na koncu kar tezko locila od naju.
Izkusnja iz prejsnjega dneva naju je malo izucila, zato sva se naslednji dan odlocila za turisticni minibus do ledenika Pastoruri. No, kaksne posebne izbire niti ni bilo, ker do tja skoraj ni druge variante. Pot do tja ni bila naporna, narava pa tako lepa, da se jo z besedami skoraj ne da opisat (bote vidli slike :)). Povzpela sva se cisto do ledenika na visini 5200 m. Seveda sva se prej se okrepcala s kokinim cajem - njami, njami :). In zopet sva bila najbolj popularna turista - vsi so se spet hotli slikat z nama. Spoznala sva se brazilski par, ki naju je med drugim povabil v Brazilijo - mogoce pa je to najina naslednja destinacija :) Na koncu je zopet padal "umetni gnoj", oziroma tist njihov visinski sneg. Za nas bi bila to prava toca.
Kmalu po izletu je sledila nocna voznja do Paracasa. Kaj pa avtobus - kot da si na letalu. Na avtobusu so stevardese, na sedezih te cakajo povstercki in odeje, soferjem pa pravijo kar "piloti" :) No, pa to se ni vse. Pred voznjo ti najprej spustijo filmcek o varnosti na avtobusih, zasilnih izhodih in uporabi WC-ja - vse kot na avionu. No, pa to se kar ni vse. Med voznjo dobis se malico s sokom ter kavo ali caj. No, sedezi pa niso taksni kot na avionu, ampak 100-krat boljsi, ker se cisto celi raztegnejo skoraj v posteljo. Takrat sva se odlocila, da na dolge voznje hodiva samo se s temi busi :)
Paracas je majhno obmorsko mestece, sicer se v razsulu od potresa leta 2007. Vendar se tam na veliko gradijo hotelski in apartmajski kompleksi, tako da bo to cez kako leto najbrz ena izmed bolj zazelenih turisticnih destinacij.
Ogledala sva si nacionalni park Paracas - puscavo :) Kopala se ravno nisva, ker so se zaenkrat plaze bolj umazane in naju ni najbolj mikalo, pa se veter je ful pihal. Aja, pa se nekaj za kajtarje. Celo sola za kajtarje je tu, ki jo ima njihova drzavna prvakinja v kajtanju in tretja po vrsti v Juzni Ameriki.
Naslednje jutro sva se odpravila proti Islas Ballestas - otoki, kjer zivi ogromno stevilo pticev, morskih levov, pingvinov in ostalih morskih zivali. Tu je to baje mali Galapagos. No, Mojca se je zraven kar topila :)
Takoj po tem izletu sva picila v Ico, kjer sva se isti dan obiskala bliznjo oazo v puscavi - Huachacino. To je pa res en cudez narave - vsepovsod naokoli sam pesek, na sredi pa jezerce in zelenje. Tu pa toliko domacih turistov, kot bi pri nas sel na Bled :) Ko sva se nauzila vsega lepega, je sledilo se malo adrenalina. Sla sva namrec na sand boarding (deskanje po puscavi), kamor te odpeljejo kar s buggy-ji. Kak je pa to adrenalinsko. Noroooooo. Ze sama voznja z buggy-ji cez pescene sipine je nekaj posebnega, deskanje po pescenih hribih pa je itak posebno dozivetje. Skoraj vsi smo se spuscali po strminah po trebuhu (seveda na deski), strmina pa taka, da bi se clovek se s smuckami malo vprasal predno bi se spustil. No, Grega je imel na vsaki strmini najdaljsi spust, tako da so vsi samo gledali. Se vidi, da smo neki alpski narod :) Tam sva prezivela tudi soncni zahod - Mojca: "Iiiii, kako romanticno!" :)
Danes sva imela malo relaksacije oziroma lenarjenja. Sla sva na ogled eno izmed najvecjih vinskih kleti. Ja, celo vinsko trto imajo sredi puscave. Puskusila sva nekaj njihovih vin, ki sicer niso tako dobra kot nasa, ter znacilno Perujsko pijaco - Pisco. Mocno kot hudic. No, pa saj to tudi pise na vseh steklenicah :). Tako, da sva se ga malo nacukala :) Potem sva sla se v regionalni muzej, kjer je ogromno predmetov njihov prednikov. Saj je bilo zanimivo, sam najbrz sva izpolnila najino kvoto za muzeje :)
Ko sva se vracala proti centru, sva naletela na cisto pravi "shoping" center. Sploh nisva vedela, da kaj takega celo obstaja tu.
Sedaj pa cakava na avtobus. Spet nocna voznja (celih 11 ur), tako da se naslednjic oglasiva iz Arequipe.
Lepe pozdrave vsem.
No, pa gremo lepo po vrsti :)
Po dolgi nocni voznji sva vsa izcrpana prispela v Huaraz - iz obalnega dela v gorski svet (420 km severno od Lime, 3052 m nadmorske visine). Ze takoj sva se odpravila na izlet do najstarejse stavbe v Juzni Ameriki - Chavin. Seveda sva midva "popotnika" vzela kar lokalni bus. Na poti sva spoznala zelo sramezljivo in malo zmedeno spanko. Ampak je bilo pa fajn, ker je znala vsaj malo anglesko in nama je lahko malo pomagala s spanscino. Te rusevine so malo bolje ohranjene kot Ingapirca, vkljucujejo celo par podzemnih rovov. Ampak glede na to, kaksno pot nazaj sva prezivela, se jih ni splacalo videt. Z lokalnim busom sva se vozila nazaj vec kot tri ure, in to stoje. Boge najine hrbtenice. Je pa cesta do tam nekaj takega, kot da bi pobral vse ovinke iz nase ljube Slovenije in jih sestavil v eno cesto :) Spanka se je ob nama celo sprostila, tako da se je na koncu kar tezko locila od naju.
Izkusnja iz prejsnjega dneva naju je malo izucila, zato sva se naslednji dan odlocila za turisticni minibus do ledenika Pastoruri. No, kaksne posebne izbire niti ni bilo, ker do tja skoraj ni druge variante. Pot do tja ni bila naporna, narava pa tako lepa, da se jo z besedami skoraj ne da opisat (bote vidli slike :)). Povzpela sva se cisto do ledenika na visini 5200 m. Seveda sva se prej se okrepcala s kokinim cajem - njami, njami :). In zopet sva bila najbolj popularna turista - vsi so se spet hotli slikat z nama. Spoznala sva se brazilski par, ki naju je med drugim povabil v Brazilijo - mogoce pa je to najina naslednja destinacija :) Na koncu je zopet padal "umetni gnoj", oziroma tist njihov visinski sneg. Za nas bi bila to prava toca.
Kmalu po izletu je sledila nocna voznja do Paracasa. Kaj pa avtobus - kot da si na letalu. Na avtobusu so stevardese, na sedezih te cakajo povstercki in odeje, soferjem pa pravijo kar "piloti" :) No, pa to se ni vse. Pred voznjo ti najprej spustijo filmcek o varnosti na avtobusih, zasilnih izhodih in uporabi WC-ja - vse kot na avionu. No, pa to se kar ni vse. Med voznjo dobis se malico s sokom ter kavo ali caj. No, sedezi pa niso taksni kot na avionu, ampak 100-krat boljsi, ker se cisto celi raztegnejo skoraj v posteljo. Takrat sva se odlocila, da na dolge voznje hodiva samo se s temi busi :)
Paracas je majhno obmorsko mestece, sicer se v razsulu od potresa leta 2007. Vendar se tam na veliko gradijo hotelski in apartmajski kompleksi, tako da bo to cez kako leto najbrz ena izmed bolj zazelenih turisticnih destinacij.
Ogledala sva si nacionalni park Paracas - puscavo :) Kopala se ravno nisva, ker so se zaenkrat plaze bolj umazane in naju ni najbolj mikalo, pa se veter je ful pihal. Aja, pa se nekaj za kajtarje. Celo sola za kajtarje je tu, ki jo ima njihova drzavna prvakinja v kajtanju in tretja po vrsti v Juzni Ameriki.
Naslednje jutro sva se odpravila proti Islas Ballestas - otoki, kjer zivi ogromno stevilo pticev, morskih levov, pingvinov in ostalih morskih zivali. Tu je to baje mali Galapagos. No, Mojca se je zraven kar topila :)
Takoj po tem izletu sva picila v Ico, kjer sva se isti dan obiskala bliznjo oazo v puscavi - Huachacino. To je pa res en cudez narave - vsepovsod naokoli sam pesek, na sredi pa jezerce in zelenje. Tu pa toliko domacih turistov, kot bi pri nas sel na Bled :) Ko sva se nauzila vsega lepega, je sledilo se malo adrenalina. Sla sva namrec na sand boarding (deskanje po puscavi), kamor te odpeljejo kar s buggy-ji. Kak je pa to adrenalinsko. Noroooooo. Ze sama voznja z buggy-ji cez pescene sipine je nekaj posebnega, deskanje po pescenih hribih pa je itak posebno dozivetje. Skoraj vsi smo se spuscali po strminah po trebuhu (seveda na deski), strmina pa taka, da bi se clovek se s smuckami malo vprasal predno bi se spustil. No, Grega je imel na vsaki strmini najdaljsi spust, tako da so vsi samo gledali. Se vidi, da smo neki alpski narod :) Tam sva prezivela tudi soncni zahod - Mojca: "Iiiii, kako romanticno!" :)
Danes sva imela malo relaksacije oziroma lenarjenja. Sla sva na ogled eno izmed najvecjih vinskih kleti. Ja, celo vinsko trto imajo sredi puscave. Puskusila sva nekaj njihovih vin, ki sicer niso tako dobra kot nasa, ter znacilno Perujsko pijaco - Pisco. Mocno kot hudic. No, pa saj to tudi pise na vseh steklenicah :). Tako, da sva se ga malo nacukala :) Potem sva sla se v regionalni muzej, kjer je ogromno predmetov njihov prednikov. Saj je bilo zanimivo, sam najbrz sva izpolnila najino kvoto za muzeje :)
Ko sva se vracala proti centru, sva naletela na cisto pravi "shoping" center. Sploh nisva vedela, da kaj takega celo obstaja tu.
Sedaj pa cakava na avtobus. Spet nocna voznja (celih 11 ur), tako da se naslednjic oglasiva iz Arequipe.
Lepe pozdrave vsem.
Naročite se na:
Objave (Atom)